Zgoščeni strah

14. 7. 2018
Že dolgo sem si želela vsaj en delovni teden na poletje organizirati tako, da bi lahko večino dneva preživela v naravi, sredi gozdov, v hribih. Letos se mi je to uresničilo. No, bolj natančno povedano − to sem si uresničila.

Potrebnega je bilo nekaj dela: poleg pakiranja oblačil, hrane in vseh potrebnih reči, ki jih potrebuješ v gorski hišici, je bilo potrebnih tudi nekaj drugačne vrste manevrov. Prepričati dva najstnika, da gresta zraven (ali ju pustiti v dolini, ker jima je to ljubše), petletnici zagotoviti dovolj igrač, da bodo vsak dan zadostovale za veliko ur igre, organizirati prehranjevanje domačega mucka in dveh ribic in navdušiti svojo sorodno dušo, da bo kljub vsakodnevni vožnji v službo bivanje tam tega vredno. Na srečo se je vse udejanjilo; in še bolje − hčerka je za nekaj dni dobila družbo bratranca in sestrične; moram priznati, da mi je čudovito gledati naše mestne otroke, ki so še dovolj majhni, da so nad tovrstnim življenjem in družbo drug drugega popolnoma navdušeni.

Nedaleč od hiške stoji čudovita lipa in pod njo miza s klopema (skoraj takšna, kot se mi je konec prejšnjega leta prikazovala v moji viziji), od tam pa širen razgled na bližnje hribovje, travnike, gozdove, doline. Ko sem otroke na večer, ko sem čisto sama malo prej za nekaj trenutkov smuknila na moj ‘domači kraj’, v igranju povabila v svojo ‘dnevno sobo’, sem se isti hip zavedela ene izmed velikih zablod našega zahodnega, razvitega sveta. Te zlate iskrive očke so nemudoma pograbile mojo igro in skupaj smo gledali to naravno ‘hišo’, ki so jo tvorile bogato olistene in dišeče veje mogočnega drevesa (na njem so rasla sama zelena srca; kako prikladen simbol našega slovenstva!). Poleg ‘kavča’, kamor sem jih povabila, naj sedejo skupaj z menoj, smo družno gledali v naš mogočni čarobni ‘televizor’. Bil je največji televizor, kar smo jih kdaj videli! Kamor si se obrnil, ni bilo konca pogledu; na programu pa najlepši in pomirjujoči program: narava v vsem svojem sijaju, bližajoči se sončni zahod, večerni zvok žuželk in v daljavi nobebega šuma, ki nas sicer, ne da bi se tega zavedali, spremlja tako rekoč non-stop. Kako mogočen trenutek … In to v realnem času!

Kaj nam je manjkalo tisti trenutek tam pod tisto lipo? Tisti trenutek prav NIČ. Seveda pa um hitro preklopi na realnosti življenja: kako lepo, romantično, ampak! Kako bi bilo tako živeti vsak dan? Zelo težko, reče um. Kaj pa ponoči? Pa ob hudem neurju? Ja, seveda, takrat potrebujemo zavetje in fino je, če je varno, trdno, v bližini ljudi. Ker pa smo ljudje bitja večnega razvoja, mora biti tudi lepo in tehnično vedno bolj izpopolnjeno. In ko je to urejeno, je naslednja skrb človeški dolgčas, pa pred tem še skrb za to, da bomo mogli vse skupaj vzdrževati. In tako počasi gremo od ene škatle in enega okvirja k novim in novim škatlam in okvirjem. Dokler nismo povsem obškatlani in uokvirjeni. Največja ironija pa je, da nam vse te škatle in okvirji ponujajo največkrat lažno iluzijo svobode. Svobodni, a obškatlani. Iluzorno svobodni, v nas pa nezavedno zgoščeni strah … Strah pred vremenom, strah pred nevarnostjo, strah pred dolgčasom. Je to življenje? 

V lanskem letu sem na enem izmed arhitekturnih simpozijev spremljala debato arhitektov o novih hišah, o tem, kaj je dobra hiša. Dve definiciji sta se me še posebej dotaknili; ena je hišo primerjala s kruhom − da naj bo dobra, domača, topla in dišeča (tako po vsebini kot obliki), druga pa je bila preprosto povedana takole: hiša morda spodbujati novodobnega človeka, da bo čim večkrat stopil izven nje, zato naj ima dobra hiša zares veliko, čim večjo pokrito teraso, ki naj poleti čuva pred premočnim soncem, ob vremenskih neprilikah pred padavinami; naj ponuja veliko prostora za druženje, tehnične opravke, ob vsem tem pa še prostor za rastline in domače ljubljenčke. No, to je pa že skoraj tako kot biti pod mogočno lipo, kajne?

Moram priznati, da že dolgo nisem občutila takšne svobode kot takrat, pod tisto lipo in ob tistem pogledu skozi ‘neskončni televizor’. V enem trenutku sem podoživela vso zgodovino tistega prostora − koliko utrujenih nog se je tam že ustavilo in koliko src se je napolnilo z milino. In če grem še dlje, sem podoživela sladke trenutke zaljubljencev, ki so se čakali in srečevali daleč od domačega direndaja, ko jim je uspelo uiti in iskati trenutke nežnosti. Koliko hrepenenj (morda po svobodi?) se je tam dosanjalo?

Bodimo pogumni, razrahljajmo naše zgoščene strahove, odidimo iz škatel in okvirjev in si dovolimo zadihati SVOBODO.