We don’t tell each other what to do

2. 1. 2019

Prvi zapis v letu 2019 in letu na pot posvečam spoznanjem, ki so me ujela ob in po mojem prvem srečanju z ‘indijanskim obredom dimljenja’ v oktobru lanskega leta. Ta dogodek je bil eden izmed močnejših zame v letu, ki se je pravkar poslovilo.

Navednice v uvodu so tam namenoma in veljajo za vse tri izraze znotraj njega; pa naj gre za izraz kot celoto ali vsak posamezen pojem. Prva beseda ‘indijanski’ sploh ni pravilna in tudi ne politično korektna. Tega sem se naučila ob srečanju z Jolene, kanadsko predstavnico in potomko plemena Ojibwe/Anishinaabe, ki sebe imenujejo First Nation (Prvo ljudstvo) ali Indigenous People (avtohtoni prebivalci) pa tudi Aboridžini (domorodci). Naše poimenovanje ‘Indijanci’ je namreč slabšalno − vsi vemo, da so prvi evropski obiskovalci avtohtone prebivalce poimenovali tako zato, ker so sprva domnevali, da so prispeli v Indijo. Zato je ta izraz, če ne česa drugega, simbol nevednosti in ignorance belcev, v današnjem času pa nikakor ni več primeren za uporabo. Če boste kadarkoli v stiku s tem čudovitim ljudstvom, nikar ne uporabite tega izraza, pa čeprav ga mi ne istovetimo z negativnim predznakom. Besedno zvezo obred dimljenja sem tako prevedla sama in mi ni znano, ali obstaja primernejši prevod. Pa naj bo dovolj za uvod.

V oktobru 2018, na kanadski zahvalni dan, sem imela veliko čast biti med srečneži, ki smo bili deležni tega čudovitega obreda in to kar sredi Slovenj Gradca! V družbi približno stotih ljudi sem Jolene pomagala s prevajanjem za slovenski del publike, obred pa je potekal približno takole: Jolene je najprej povedala nekaj besed o svojem ljudstvu in njihovi življenjski filozofiji; o uporabi njihovih štirih svetih zdravilnih zelišč, o štirih straneh neba, o štirih principih življenja. Nato je nadaljevala s čudovito zgodbo o tem, kako je televizor ugrabil njihovega Velikega Duha (in kako so ga ljudem pomagale osvoboditi živali). Na koncu je skupaj z možem izvedla težko pričakovani obred dimljenja. V školjki iz njihovega Velikega jezera je z vžigalicami prižgala nekaj posušenega žajblja, ki je zdravilna zel tako za telo kot za duha, nato pa s peresom poganjala dim naprej v prostor. Vsak je lahko prišel in zajel očiščevalni dim zase. Z obema rokama si zajel dim in si ga ponesel preko glave, kar je pomenilo, da si z dimom očistil svoj um, da bi lahko jasno in pravilno mislil. Nato si dim zajel in ponesel proti svojim očem, da si jih očistil izkrivljenih podob in bi lahko svet videl s jasnim pogledom. Potem si dim ponesel okoli ušes, da bi zares dobro slišal, kaj ti drugi govori. Na koncu si dim ponesel proti svojim prsim, da bi očistil svoje srce in se tako močneje povezal z drugimi.

Prav vsi v dvorani smo prišli po svoje očiščenje, trenutek je bil zares veličasten. Tudi zato, ker smo Slovenci na ta način kulturi tega prvinskega avtohtonega naroda izkazali globoko spoštovanje; bilo je prav ganljivo. Na koncu sem Jolene prosila, naj nam pove eno stvar, ki je zanje, za njihovo ljudstvo, najpomembnejša vrednota. Po kratkem premisleku je dejala: ‘We don’t tell each other what to do.’ (Drug drugemu ne govorimo, kaj naj drugi dela oz. Drug drugemu ne solimo pameti.) Ko sem jo vprašala, ali to velja tudi za odnos starši-otroci, je temu pritrdila.

To modro sporočilo je še dolgo ostalo v mojih mislih; kako lepo bi bilo, če bi naša slovenska družba prevzela to načelo! Si lahko zamislite? Seveda si je to predstavljati zelo težko, saj imam občutek, da naša družba temelji ravno na obratnem modelu, kjer vsi vse vedo (predvsem, kaj je dobro za drugega) in vsakogar od otroštva silimo, da se mora pokoriti mnenju drugih, ter da je misliti s svojo glavo že skoraj greh.

Ko sem pred kratkim v družbi pripovedovala o tem čudovitem doživetju, mi je kolegica z lucidno pripombo pomagala pojasniti ta fenomen. Rekla je: ‘Normalno je, da avtohtona plemena Kanade (in verjetno tudi drugje po svetu) ne govorijo drugim, niti svojim otrokom, kaj naj delajo. Oni jim KAŽEJO, kako se živi, obnaša in dela in zato besede niso potrebne. Mi pa mnogokrat delamo eno, od otrok pa zahtevamo, naj delajo drugo. Normalno je, da jim moramo potem veliko govoriti in jim venomer kaj dopovedovati.’ Kako umna pripomba!

Ob tem me je prešinilo, da se prav isti princip uporablja v grafičnem oblikovanju: ni potrebno več besed − za dobro oblikovanje je potrebno več POKAZATI (z likovnim jezikom, seveda). V ta namen se mnogokrat uporabijo simboli, piktogrami in podobni znaki, ki nedvoumno sporočajo vsebino. Jezik simbolov je zato tudi bolj prvinski in tudi bolj univerzalen, saj nagovarja naše najgloblje vzgibe, ki jih v sebi nosimo še iz davnih časov. Večkrat pobrskajmo med njimi in dovolimo, da nas nagovorijo s svojo močjo. Drug drugemu pa ne solimo pameti.

Vir slik:

https://foreverconscious.com/how-to-cleanse-a-space-using-sage

http://www.whitewolfpack.com/2017/10/canada-public-school-division-makes-way.html?fbclid=IwAR04NyPFZ0iqhBHSa_VKBIihv6KSVQEshA_D5S7-ruGt0gcYdsYPWwaRGeQ