Se pustimo učiti velikim?

19. 2. 2018

Bilo je spomladi 2016, morda še pred uradnim začetkom tega prebujajočega letnega časa, ko sem nekega dne začutila razburjajoči val navdušenja, kot ga pozna vsak, ko se mu zgodi kaj neverjetno čudovitega.

Življenjski izzivi kot kažipot v življenje

Okoli leta 2009 sem preživljala obdobje, ki je bilo začinjeno z nekaj življenjskimi izzivi, dogajale so se spremembe … V iskanju rešitev sem med branjem knjig in spremljanjem spleta naletela na človeka, američana, čigar ime ima krasen anagram – BRAIN in je v resnici prava glavca. To je Brian Tracy, znano ime v podjetniški coaching industriji. Pritegnila sta me njegov jasen pogled na svet, veliko zdrave pameti in očetovska energija, s katero podaja svoje znanje. Poslušala sem par njegovih govorov in predavanj na YouTube-u in vsebine so me tako pritegnile, da sem si priskrbela nekaj njegovih cd-jev in jih poslušala tudi v avtu. (V tistem času sem spoznala, koliko časa v resnici prebijemo v naših vozilih, mnogokrat smo v njih sami. Pa tudi če gre le za desetminutno vožnjo v službo in nazaj, se teh minut sčasoma veliko nakopiči in kar naenkrat postanejo zelo dragocene, če jih napolniš z dobro vsebino. Kasneje sem ugotovila tudi, da se te dragocene minute in včasih tudi ure, najdejo vsepovsod − v zdravniških in drugih čakalnicah na primer. Zato se sama vedno dobro opremim pred obiskom zdravnika in izkoristim ta dragoceni čas zase in ga nikakor ne trošim za poslušanje vsakovrstnih tegob, ki niso moja reč.)

Do prej omenjenega vzhičenega pomladnega trenutka je minilo namreč približno sedem let, kar so bila predavanja Briana Tracyja redno na mojem urniku. Govoril pa ni samo o poslu in prodaji, ampak tudi o osebni rasti, o vzoji otrok, o skrbi za zdravje, o potovanjih, o odnosih, o reševanju težav … Velikokrat sem sama pri sebi vzdihnila in si živo predstavljala, kako stojim pred njim in se mu zahvaljujem za vse, kar sem se od njega naučila. Nekako takole se je slišal moj notranji samogovor: “Če bi kdaj v življenju srečala Briana Tracyj-ja, bi mu povedala, kako zelo globoko iz dna duše sem mu hvaležna za vse njegove besede, nasvete, modrost. Da je čudovit človek, da ima zares lepo poslanstvo in da verjetno ne ve, kako daleč seže njegov vpliv. Povedala bi mu, da je pomagal spremeniti moje življenje in dvigniti moj posel na višji nivo; da mi je pomagal premnogokrat, ko sem tudi zaradi njegovih besed večkrat raje premislila, preden sem odreagirala na kakšnega od življenjskih izzivov. Rekla bi mu, da je velik človek, da je dober človek. Rekla bi mu: Hvala, gospod Brian Tracy! Želim vam, da še naprej širite svoje poslanstvo in spodbujate ljudi k boljšemu življenju. Ostanite zdravi!”

Doma so me večkrat slišali govoriti o njem; tudi otroci. Sinova sta mi včasih rekla, naj že neham s tem Brianom Tracy-jem. Ja ja, mami, saj veva!

Presenečenja

Tistega (pred)pomladnega dne pa je v moj e-nabiralnik prispelo eno prav posebno e-pismo. Bilo je od BigU Akademije s povabilom na jesenski dogodek, ki naj bi se odvil čez približno pol leta. In v njem: “V Slovenijo prihaja Brian Tracy! Na voljo so eno- ali dvodnevne vstopnice po early-bird ceni!” Dvodnevna je stala približno štirikrat več kot navadna in je zajemala tudi osebno VIP srečanje in večerjo z g. Brianom Tracy-jem!!! Takrat si je nekako nisem dovolila privoščiti, ampak še isto sekundo sem TAKOJ kupila tisto navadno, enodnevno, katere cena tudi ni bila od muh; kot za koncert kakšne svetovne glasbene zvezde. Seveda sem od navdušenja o dogodku takoj obvestila vse svoje domače in val navdušenja me je držal še nekaj tednov. Na dogodek grem in pika. Tudi sama, tudi če ne bom imela družbe.

Pa se je čez nekaj tednov zgodil moj rojstni dan in mlajši sin me je presenetil z lepo rožico in čestitko. Malo mi je bilo sumljivo, ker me je pred tem spraševal, kje točno so shranjeni njegovi prihranki − da nekaj malega potrebuje. 🙂 Ko sem odprla čestitko, me je skoraj kap in zalile so me solze − v voščilnici so bili vsi njegovi prihranki, na njej pa je pisalo: Mami, vse najboljše za tvoj rojstni dan. Prosim, kupi si VIP karto za srečanje z Brianom Tracy-jem.

Sploh nisem prišla k sebi od neverjetne ganjenosti … Seveda nisem mogla vzeti njegovega denarja za to karto. Vse, kar sem lahko rekla, je bilo: dragi sinko, ko bi ti vedel − ravnokar si mi kupil VIP karto! Prav zares. Jo že imam. Ta denar pa bova spravila nazaj. Nekako ni bil čisto zadovoljen, a sem ga prepričala, da je njegovo darilo več kot doseglo namen.

Čudeži

Minilo je skoraj pol leta in zgodilo se je še nekaj: dobili smo obisk; na izmenjavo v Slovenijo je prišel Taiki, japonski dijak, vrstnik starejšega sina. (Prekrasna zgodba za kdaj drugič. :-)) Ne da bi prej vedela za datume, se je dogodilo, da je ravno na dan, ko bi morala na predavanje Briana Tracy-ja, bil predviden družinski japonsko-slovenski dan. Cel dan. Izlet po Sloveniji. Ni šans, da bi se lahko izmuznila v Cankarjev dom za nekaj ur …

Ker sem po naravi optimistična, se s tem nisem obremenjevala, čeprav mi niti približno ni bilo jasno, kako bi se situacija lahko razrešila. Ampak − zgodil se je čudež, ki je poskrbel, da smo bili vsi zadovoljni.

Napočil je 15. oktober 2016, bila je sobota. Že zelo zgodaj zjutraj sem šla na pot, v preddverju sem bila med prvimi. Prav nič se nisem obotavljala pri tem, da pridem med prvimi v dvorano; sedla sem v tretjo vrsto (čisto v prvi se mi je pa vendarle zdelo malo preveč). Začelo se je; krasen dogodek, krasni predavatelji, in med njimi seveda tudi − kdo drug kot sam Brian Tracy!!! Nekaj metrov pred menoj je stal ta krasni gospod. Ker sem preposlušala že toliko njegovih predavanj, sem bila srečna že, ker sem ga lahko videla. In kljub pričakovanju, da verjetno ne bom slišala nič novega, sem vendarle ugotovila, da je bilo tega vsaj 60 %. Mislila sem, da bo verjetno naredil enourni motivacijski govor, pa je bilo daleč od zgolj tega! Kar tri ure z vmesnim odmorom nas je vodil skozi delovni zvezek, ki smo ga pred tem prejeli. Kljub svojim letom je pokazal izredno kondicijo, sfokusiran um in široko, a usmerjeno podjetniško znanje. Kasneje sem videla tudi, da ni bil v dvorani samo takrat, ko je bil na odru, pač pa je ves dan sedel z nami in poslušal tudi ostale govorce – kako spoštljivo in nezvezdniško!

‘Vmesni odmor’

Pozval nas je, da si vzamemo 15 minut oddiha in dvorana se je skoraj v celoti izpraznila. Nekaj nas je še ostalo tam, med njimi je bila tudi moja soseda, s katero sva se spoznali na dogodku in malce poklepetali. Med najinim pogovorom sem bila obrnjena proti drugemu kotu dvorane in naenkrat se mi oči ustavijo na nepozabnem prizoru … Pod odrom je stal Brian Tracy, pred njim pa vrsta približno desetih ljudi, ki so čakali na rokovanje z njim … Ne morem dovolj navdušeno opisati svojih občutkov tistega trenutka … V hipu sem vstala (in vzela s seboj še sosedo) ter se odpravila proti vrsti. Tisti hip sem bila najsrečnejši človek vsaj v dvorani, če že ne na svetu. Čez nekaj minut se je zmanifestiral trenutek mojega življenja, ki sem ga pred tem tolikokrat čustveno podoživela v svojih mislih! In moja navadna karta se je spremenila v pravo VIP karto. Stala sem pred gospodom Tracyjem, mu segla v roko in izgovorila že neštetokrat ponovljene besede. Moja edina ‘naloga’ je bila, da jih nisem povedala v slovenščini, ampak v angleščini. Ko sem povsem brez treme povedala, da je pomagal spremeniti moje življenje in delo, me je prijazno in čuteče pogledal v oči in ponižno rekel: “Oh, really? I’m so glad for you and wish you all the best.”

Pa ta njegova ljubeča drža ni bil samo moj občutek; zares je tak. S predavanja imam še zdaj zapiske, nikoli pa ne bom pozabila njegovega zadnjega stavka, s katerim se je od nas v dvorani poslovil: “Če si drugega danes ne boste zapomnili, si vzemite k srcu tale nasvet: vsakega človeka, ki ga boste v življenju srečali, obravnavajte tako, kot da je za vas najdragocenejši človek na svetu, pa boste v življenju srečni in uspešni.” In iz dobesedno prve roke vam lahko potrdim, da Brian Tracy živi to, kar govori. In da je velik Človek.

Foto: Helena Kodrič Mori