Pogled na svet. Je relativen.

20. 1. 2017
Danes je bil sivo-bel dan. Čudovit dan za kratek sprehod, ki se je prilegel ravno zato, ker me je bolj vleklo biti na toplem. Tik preden sva stopila v hišo, sva se s sinom otroško zazrla v nebo in se prepustila ‘vesoljskemu potovanju’ – saj veste, tistemu, ko se zagledaš v padajoči sneg z neba in dobiš občutek, da si poletel v daljave …
V hipu sem opazila eno zanimivo pozornost. Snežinke na svetli podlagi s sivim nebom v ozadju so bile videti temne, tiste na temni podlagi, kjer je bil v ozadju napušč, pa bele.
Gre za zanimivo sposobnost našega vidnega aparata, ki prilagaja zaznavo barv odvisno od svetlobe in od barve sosednjih vidnih elementov. Kako zelo relativno je vse, kar zaznavamo! Pa ne samo z očmi.
Spomnim se zgodbe o fantu, ki je izredno rad risal. Sanjal je o tem, da bo nekoč postal slikar. Nekega dne so otroci pri učni uri risali drevo. Naloge se je zelo razveselil in se srčno lotil risanja. Prepustil se je domišljiji in narisal čudovito drevo. Ko je učiteljica prišla do njegove mize, je vzela v roke njegov izdelek in zaničljivo pripomnila: “Vse je narobe! Zakaj si narisal vijolično drevo? Drevesa niso vijolična!” (Kako prehitro in preradi sodimo!) S to pripombo je fantu v hipu vzela voljo in mu odrekla priznanje, po katerem vsi tako zelo hrepenimo. Za dolgo let je svojo veliko željo zakopal globoko v svojo notranjo pokrajino in nanjo z leti skoraj pozabil.
Na barvo nekega predmeta lahko vpliva veliko reči; lahko je to svetloba, lahko prisotnost druge barve, lahko so to naše oči, ki barve zaznavajo ali pa tudi ne.
Na barvo nekega predmeta lahko vpliva veliko reči; lahko je to svetloba, lahko prisotnost druge barve, lahko so to naše oči, ki barve zaznavajo ali pa tudi ne.
Vijolično drevo 1. (Foto: Pexels 795722)
Vijolično drevo 1. (Foto: Pexels 795722)
Vijolično drevo 2. (Foto: Pexels 735651)
Vijolično drevo 2. (Foto: Pexels 735651)
Ko človek v življenju doživlja hude trenutke, se mu tisti hip zdi vse temno.
Tako je zato, ker takrat ne vidimo svoje prihodnosti. Ko se s kom razidete in vam je v tistem trenutku neizmerno hudo, še ne vidite svojega bodočega poročnega dne, denimo. Ko preživljate težke trenutke s svojim najstnikom, ne vidite 10 let v prihodnost, ko vam bo na vaši okrogli obletnici prebral najganljivejši govor. Ko izgubite službo, še ne veste, da vas čaka v prihodnosti priznanje, ki ga boste prejeli v mnogo boljši službi. Tudi fant je dočakal svojo lepo prihodnost. Dolgo let je počel vse kaj drugega kot risal in slikal, a danes počne prav to. Zbral je pogum, izkopal svoj talent, se izučil in postal slikar.
Ja, vse je relativno. Zelo pomaga, če si pripovedujemo pozitivnejšo zgodbo, ker nikoli ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. Jaz močno verjamem, da si svojo prihodnost tlakujemo sami in zakaj ne bi načrtovali lepe?