Piran

5. 7. 2018
Sprehajam se po Piranu. Po dolgih letih. Ugotavljam, kako Piran in druge slovenske bisere ‘poznam’ samo na papirju ali po krasnih fotkah priznanih fotografov. 

Zakaj me je tokrat tako zelo navdušil? Saj sem se le sprehajala po stotine let starih prostorih, ki jih tvorijo ravno prav visoke ozke hiše. Zavijem s Tartinijevega trga in se nekam ‘izgubim’, hodim po uličicah in se naenkrat znajdem na nikoli videnem, skoraj čarobnem trgcu. Na njegovi sredi pa starodavni vodnjak, skulptura, prekrasni stari stoli, ki čakajo na – koga le? Morda mene? Ne sedem, grem naprej. Iz malega trga vodita dve poti, dve uličici; odločim se za ožjo. Naenkrat me pripelje pred restavracijo, ki sem jo danes enkrat že videla. Pa spet naprej in naprej; potkam ni videti konca. Kot v starih pravljicah, ko sem se neštetokrat prijetno izgubila po poteh svoje domišljije. Pred očmi se mi prikažejo moje daljne otroške vizije hišice v (ne na!) drevesu, zavite poti med čarobnimi drevesi vseh mogočih barv in sobane, ki so nastajale visoko na nebu – seveda nad oblaki, da jih od spodaj ni mogel nihče uzreti. Da vseh prelepih živalskih bitij, ki sem jih tam srečevala, sploh ne omenjam. Tudi v Piranu sem jih srečala, povečini so bili to majhni prijazni kužki, ki so ubogljivo hodili za svojimi lastniki, a poleg martinčkov in neverjetnih strupenih in nestrupenih kač, ki so bile ravno takrat na razstavi, tudi nekaj prijetno poletno zleknjenih muckov, ki se niso brigali za kaj več kot košček svoje sence. 

Nekaj je bilo tokrat v Piranu drugačnega. Kamni, ki so sestavljali ta prelepi labirint, so se mi prvič zazdeli izredno mogočni. Stoletja so že tam, ne briga jih prav nič, nobena naglica, ki se vrši nad njimi, a pričujejo o vsem. Čeznje koraka na tisoče in tisoče sandal in čevljev in v njih noge in nožice in na njih ljudje; ženske in moški, otroci in starci, turisti in domačini, kužki in muce. In jaz. In moje misli. In moje sanje. Upočasnjen korak, ki samo gre za sledjo impresije. Vsi, se mi zdi, smo upočasnili korake v tem juniju v tem letu v tem Piranu. Svojo upočasnjenost sem čutila zelo močno, saj sem si jo vzela, jo načrtovala. Letošnjo prvo polovico leta sem se namreč zelo od blizu začela srečevati z izgorelostjo. Dokler si nisem pošteno pogledala v oči in tam notri videla stisko. Stisko, ki sem ji dovolila vase, pa se tega sploh nisem prav zavedala. Stisko, ki jo je iztisnila prevelika hitrost. Po Piranu hodim v ritmu Yesterday, nič več Yellow Submarine. (No, priznam, da jo z veseljem ucvrem po njej, kadar mi ritem hoje narekuje moja petletnica. :-))

Ja, tako je to s Piranom. Po njem se ne hodi ravno in pravokotno in pravilno, po njem se hodi lahkotno in počasi, po navdihu in sem ter tja. Telo kar samo išče senco, oči same iščejo nebo in morje; nič se ni treba truditi za to. In kamni so tam, da pričajo.

Letos so mi piranske uličice odprle oči še za nekaj − grafično oblikovanje je umetnost, ki se mora držati veliko pravil. Pravila niso brezveze; nastala so skozi stoletja razvoja, da kar najbolje služijo našim očem in našim sporočilom. Prav enako je z arhitekturo. Sodobne hiše so optimalno projektirane; linije so ravne, koti pravokotni. V pradavnini so prva bivališča nastajala mnogo bolj organsko, hišice so bile sprva okrogle − krog je na splošno človeku blizu kot osnovna oblika, saj je gladek, brez robov, prijazen tako do oči kot do kože. Ni nobenega ‘zaletavanja’. In zakaj potem pravi koti? Ko so prvi ljudje začeli svoja bivališča združevati med seboj, da so potem nastale kompleksnejše bivalne enote in tudi prve plemenske vasi, so ugotovili, da prazni prostori, ki so nastajali pri združevanju krogov, ničemur niso služili. Torej − ob združevanju krožnih oblik se je organsko pojavila potreba po optimiziranju prostora in rodili so se pravokotniki in linije − sprva zalomljene, kot jih je videti tudi v Piranu − z njimi pa zelo uporabna geometrija, ki je osnova vse tehnologije še dandanes. To načelo je tudi v grafičnem oblikovanju zelo prisotno; večina tiskovin je zaradi lažjega rezanja in hitrejše obdelave papirja pravokotnih oblik. Prav to botruje ravnim vrstam črk, vrstic in slik. Tudi monitor, na katerem ravnokar prebirate tale zapis, je pravokoten in spletna stran je zasnovana temu primerno. 

Ob sprehodu po piranskih poteh sem se pustila inspirirati in že nastaja grafično-oblikovalski poskus, ki bo poskušal zajeti ta odmik, ki me bo na nek način odpeljal v zgodovino. V krožnih kompozicijah se redno preizkušam, še več svobode bolj organskih dizajnov pa si bom vzela v prihodnje. Organske oblike so bolj nagnjene k počasnemu delu, ki pa danes ni več v milosti, se mi zdi, a ravno zaradi tega me srce vleče tja. Da upočasnim. Kar predlagam tudi vam. Sprva se ta korak sredi vseh obveznosti zdi nemogoč, a ko ga udejanjiš, se čas naenkrat raztegne …

Piran me je tokrat odpeljal v mojo lastno, ne samo njegovo zgodovino, v moje otroštvo, ki ni nič drugega, kot vzporedna realnost, ki jo vidim pravkar. Ta trenutek. Trenutki mojega Pirana pa so ostali z menoj in jih še prikličem. Vsekakor počasi in v krivinah.