O kontrastih

26. 7. 2018
Čas dopustov je tudi čas, ko večkrat stopimo iz vsakdanje rutine in imamo več stika z vodo. Na morju, ob jezerih, v toplicah. Letos se soočam s precej nizko temperaturo morja. 

Stopim v vodo, sprva potopim le gležnje. Po celem telesu gre senzacija tega mraza, a počasi, res počasi nadaljujem. Voda seže do sredine meč, pa do kolen, čez dolgo minut pride nad kolena. Ko je že pri pasu, se počutim že kar pogumna, a še vedno ne dovolj za potop. Čakam še kakšno minuto, namakam roke in potem končno – zberem pogum in zaplavam. Prva senzacija je šok; naj bo še tako majhen – je šok. 

Ko čez kakšen teden ponovim dejanje v toplicah, je pesem povsem drugačna. Stopim v bazensko toplo vodo, ki ima prijetnih skoraj telesu lastnih 35 ali 36 stopinj. V vodo stopim kot da je ni; telo se v hipu prilagodi in občutki na koži se kar stopijo. Povsem drugačna izkušnja! Kako drugačna bi šele bila od hipnega skoka v kakšno mrzlo reko!

Z našimi telesi velikokrat ravnamo, se mi zdi, kot da jih nimamo, kot da niso naša. Večino časa svojega telesa ne slišimo, ne občutimo, pa je vendarle to najbolj precizno in uporabno orodje, kar jih je. Telo v vodi preko kože zazna še tako majhen kontrast in nam to sporoča, mi pa preko svojih občutkov znamo gaziti kot kakšni traktorji. Skozi svoje delo se še posebno osredotočam na en izredno pomemben del našega telesa; naš najkompleksnejši čut − to je vid, so oči. Podobno kot koža začuti in nam sporoča kontraste v našem okolju, nam jih še mnogo bolj naše oči. Vsi naši telesni čuti z nami komunicirajo telesno, senzorično, oči še prav posebej. Od tod tudi rek ‘Slika pove več kot tisoč besed.’ Grafični oblikovalci in drugi vizulani sporočevalci (slikarji, video artisti, kiparji …) nosimo veliko odgovornost, saj pomagamo prenašati sporočila med ljudi, sporočila, ki si bodo v (našo) zavest utrla pot preko našega vidnega aparata. In prav tako kot koža, tudi oči zmorejo zaznati kontraste. Vizualnih kontrastov je cel kup: barvni, svetlostni, količinski, volumenski, vsebinski, harmonični … Se spomnite Benettonovih kontroverznih oglasov? Izredno močno so se vtisnili v spomin in zavest celotne družbe. Na kaj vse so pritisnili? Z minimalno uporabo močno kontrastnih barv in kotrastov svetlobe, so uporabili še vsebinske kontraste. Tako so naše oči povezale minimalistične prizore z vsebino, ki sama v sebi po naših merilih ‘ni šla skupaj’. Tako so v naših telesih na senzorični telesni ravni dosegle vznemirjenje, ki je botrovalo temu, da so slike za vedno ostale v naših mislih.

Kontrast je velikokrat dobrodošel; v obliki mrzle in vroče vode lahko zdravi kot Kneippova terapija; v nas prebuja živost in razigranost skozi divje in močne glasbene ritme; s prometnimi znaki, ki uporabljajo ene najmočnejših bravnih kontrastov (rumena-črna) nas varuje in opozarja; na podoben način je barvni kontrast opozorilen tudi v naravi; bitja s kontrasti opozarjajo na svojo nevarnost, mnogokrat pa to nevarnost oponašajo, da jih varuje. Z odločno besedo ali poudarki v glasu lahko postavljamo meje, kontrasti v oblinah/oblikah ženskega telesa so vabljivi; močnejši samci v naravi s prikazom kontrasta oz. moči so uspešnejši pri preživetju.

Na drugi strani pa imamo nežne kontraste; to so kontrasti, ki imajo ravno nasprotni učinek – pomirjajo, združujejo, prelivajo senzacije. In tudi ti so še kako potrebni in dobrodošli. Kako človeka umirjajo nežni zvoki narave, kako umirjen pejsaž kaže na blagodejnost v zraku, kako zna prazno nebo govoriti o miru … vse to nam pokaže odsotnost ostrine kontrasta. 

Obe prvini grafični oblikovalci (hote ali nehote) redno uporabljamo v svojih stvaritvah. Plakat za rock koncert bo povsem drugače izgledal kot takšen za nežno baletno predstavo; barve v logotipu za DJ klub bodo povsem drugačne kot barve logotipa za naravno kozmetiko. Verjetno so se vam omenjene podobe kar same narisale pred očmi … To dokazuje, da smo ljudje bitja narave; smo senzorična telesna bitja, ki znamo zaznati informacije, ki jih barve in oblike nosijo s seboj. Če boste pozorno opazovali, boste tudi bolj zlahka prepoznali slabo oblikovanje; nekaj na njem vas bo zmotilo, pa morda tega ne boste znali opisati z besedami. Pa tu ne govorim o všečnosti, saj ‘imajo vsake oči tudi svojega malarja’, ampak o neskladnosti, ki se kdaj pojavi, kadar oblikovanje ni premišljeno. No, včasih pa neusklajeno oblikovanje že samo po sebi dosti pove …

Doživljanje kontrasta je eno izmed osnovih človekovih zaznavanj. Če smo zelo pozorni, je lahko kontrast, ki ga doživljamo, zelo dober kompas – naučil nas bo močneje doživljati naše telesne senzacije. Le-te pa so vstopne duri v naše občutke in s tem v naše notranje svetove. Tam pa ležijo vsi odgovori.