O drugačni šoli − CVIU Velenje

23. 4. 2019

Preprosto povedano je oblikovanje proces, ki ga lahko opišemo v nekaj korakih:

  • oblikovalec dobi naročilo ali idejo,
  • pridobi vse informacije in materiale za pričetek dela,
  • gre skozi proces introspekcije/inspiracije,
  • začne manifestirati oz. udejanjati delo,
  • oblikovane osnutke predebatira z naročnikom (ali s samim seboj, kadar je naročnik lastnega dela),
  • naredi popravke (večkrat, če je to potrebno),
  • zaključi z oblikovanjem,
  • posreduje v izdelavo,
  • prejme končni izdelek in ga občuduje.

Skoraj vsako oblikovalsko delo poteka po približno tem vrstnem redu. Tako tudi sama delam že več kot desetletje in pol.

Pred kratkim sem v tem procesu doživela nekaj novega …

Pred kratkim sem v tem procesu doživela nekaj, kar je povzročilo, da sem na prej omenjeni seznam dodala še eno točko. Ne gre za izdelavo portfolia ali objavo na družbenih omrežjih, niti ne za predstavitev dela v medijih ali kje drugje. (Ker tudi to bi lahko vključili v zgornji seznam.)

Eno izmed mojih zadnjih del je bilo oblikovanje biltena, ki ga je ob 60-letnici svojega obstoja pripravila ena prav posebna šola. Gre za CVIU Velenje, ki poučuje otroke s posebnimi potrebami. (Med samim oblikovalskim procesom imam mnogokrat privilegij spoznavati zelo različna področja človekovega življenja, doživljanja in delovanja. Mnogokrat mi je dovoljen vpogled v nove ideje, koncepte, nove izdelke in storitve; iz tega se tudi sama osebno ves čas učim. Tudi tokrat ni bilo nič drugače.)

Sem mama trem otrokom in imam dolgoletni staž osnovnošolske mame (po skoraj zaključenih 13 letih te vloge me kmalu čaka še novih 9). Skozi šolanje sem bila priča marsičemu; v zadnjem času žal premnogokrat v nebo vpijočih slabosti našega šolskega sistema, na srečo ne vedno na lastni koži. Prepričana sem, da je ta sistem le odraz potrebe po drastičnih spremembah. Če pustim ob strani učitelje in starše in se osredotočim le na otroke in sistem, v katerega jih kot družba tako kruto potiskamo, se s tem sistemom vedno manj strinjam. (Na srečo še obstajajo dobri učitelji in učiteljice, na srečo smo tu tudi še starši, ki do šole premoremo dovolj dostojanstva, da lahko skupaj naredimo kaj dobrega za posameznega otroka, kadar se pojavijo težave. Govorim iz lastnih izkušenj.)

Moje razumevanje se hitro zatakne ob ‘zdravopametnem’ pogledu na šolo iz bolj oddaljene ptičje perspektive, ki pa ni perspektiva družbe, ampak perspektiva čutečega človeka, posameznika. Gre za načine ocenjevanja, gre za nepotrebno ukalupljanje, gre za spregledanje nadarjenosti ali spregledanje ‘tihih talentov’, ki v šoli nimajo niti malo prostora in časa, saj oboje prehitro zasede uravnilovka.

Naloga ne staršev in ne šole ne bi smela biti otroku ure in ure vbijati v glavo enormne količine podatkov. Naša naloga mora biti otroka znati brati med vrsticami in te veščine naučiti tudi njega! To, da bo znal sam spoznavati in priznavati svoje sposobnosti; da bo čutil svojo vrednost ne glede na številke, zapisane v redovalnici. Da bo znal ravnati s težkimi ljudmi, predvsem pa, da jih bo znal prepoznati.

Naj se vrnem na začetek zapisa. Z veseljem sem se odzvala vabilu na prireditev ob 60. obletnici CVIU; dvorana velenjskega Kulturnega doma je bila nabito polna in začelo se je z nagovori, nadaljevalo pa s prekrasnim programom, ki so ga skupaj pripravili in izvajali otroci in učitelji šole; energija v dvorani je bila tako močna in ganljiva, da je bilo težko ostati ravnodušen. Ob opazovanju otrok na odru, ki sem jih spoznavala skozi oblikovanje biltena, so sedaj v živo plesali in peli pred menoj. Ob misli na vsebino, ki sem jo oblikovala, sem se ob tem spomnila tehnik, s katerimi počujejo te otroke, ki so prilagojene njihovim sposobnostim, na prilagoditve, ki so jih deležni, na različne senzorične načine, s katerimi se učijo matematike in jezika … (Veste, da se da del poštevanke naučiti računati na členke in prste roke?) Tukaj so otroci deležni različnih učnih poti; povsem drugače kot je mnogokrat v ‘navadnih’ šolah.

Česa učimo otrok v naših šolah?

Nekritične ubogljivosti? Apatije? Trdega Sizifovega dela? Da je najlepši del dneva potrebno žrtvovati za delo in sistem? Da notranji svet človeka ni pomemben? Da so drugačni pogledi na svet in drugačne poti do istih (ali celo boljših) rezultatov nezaželeni in celo prepovedani? No, na CVIU mislim, da ni tako. Tako sem sredi prelepe prireditve doživela pravo razsvetljenje: šole s prilagojenim programom so pravzaprav luksuzne šole! Vse naše šole bi morale biti takšne. Imam vizijo, da enkrat v prihodnosti bodo. Ker ne bo šlo več drugače. Ampak do tja nas vodi še dolga pot prebujanja posameznikov in družbe kot celote.

Moj tokratni oblikovalski projekt se je končal kasneje kot sem sprva mislila.

Končal se je s prelepim doživetjem; mojim notranjim spoznanjem, da je tudi vsak moj oblikovlski izdelek kot otrok s prilagojenim programom. Moj tokratni projekt se je končal s pesmijo na odru, kjer je peti začel ravnatelj, pridružili so se mu učitelji in učiteljice, otroci, na koncu pa vsi mi, vsa dvorana. Še predsednik države. Najmočnejša možna simbolika.

CVIU-velenje-oblikovanje-bilten-60-let-lepota-oblike-lidija-smolar
Na odru je prostor za vse; za otroke, učiteljice, učitelje, ravnatelja …

Iz srca vam priporočam, da si vzamete čas in pogledate prireditev:  https://www.youtube.com/watch?v=5_Y8PNShgwA

(Mene so še prav posebej ganile točke na 10:50, 26:00, 1:05:00, 1:09:00 in 1:31:00.)