Nostalgija

21. 9. 2018

Mislim, da naključij ni. Samo za hipec se bom na začetku ustavila ob eni svoji čisto osebni izkušnji: danes, 20. septembra 2018, ob predstavitvi knjige Nostalgija, mineva natanko 35 let od smrti mojega očeta, ki je bil po letih Benjaminov vrstnik. Z Benjaminom sem se prvič srečala nekaj let nazaj, ko sva začela skupno oblikovalsko sopot, in sicer skozi novoletne voščinice. Šlo je za izdelek, ki se ga kupuje in podarja za praznike, ki naglašujejo predvsem družinsko povezanost. Ob tem prvem oblikovanju se je začelo najino druženje, ki je stkalo eno posebno vizualno vez. Takoj sva se našla v pogledu na obliko.

Benjamin Kumprej - Nostalgija knjige
Benjamin Kumprej – Nostalgija

Spomnim se, ko je pred 4 leti vstopil v mojo takrat še domačo pisarno, in mi že tedaj preroško dejal, da bom oblikovala njegovo monografijo. Ko takole zlepega slišiš kakšno tako napoved oz. željo, se ti najprej vtisne v misel kot nek projekt prihodnosti in taki projekti prihodnosti znajo biti izmuzljivi, če se zares trdno ne oprimeš namere, ki je v njegovi podstati. Namera pa lahko zaživi le, če je človek, ki je to namero ujel, z vso dušo z njo prežet. In Benjamin je to vsekakor bil. To je neizpodbitno.

Skozi občasna srečanja je bila ta namera vedno močnejša in jasnejša, dokler se ni zmanifestirala do začetne točke. Za oblikovalca, oblikovalko je ta točka nekaj posebnega. Začne se konkretno delo; in to delo se začne izven računalnika. Začne se s prepuščanjem impresiji.

Moja impresija se je napajala iz več virov; poleg Benjaminovih del so bili glavni oba avtorja (Jernej Kožar in Niko R. Kolar) in seveda Benjamin; bila je zanimiva izkušnja − biti na sredi med tremi močnimi osebnostmi, med različnimi oblikami vsebin, med različnimi izrazi iste teme. Tri poglede kongruentno združiti v končno obliko je bil poseben, zanimiv in bogat izziv, ki je zahteval svoj čas.

Kot oblikovalki se mi je zdelo nujno, da s samim oblikovanjem ne posegam v prezenco Benjaminovih del oz. da naredim to čim bolj umirjeno in skladno. Skupaj smo se odločili, da slike ne bodo zahajale v živi rob lista, da bodo imele dovolj belega prostora, na katerem se bodo lahko izrazile kot celota. To smo si privoščili le na nekaj ločilnih straneh, pa še tam smo se poslužili močno povečanih detajlov, da delujejo kot vtis, kadar se na primer zazremo v sliko čisto od blizu in nas kak tak detajl spremlja še dolgo, ne da bi o tem govorili, se izražali. Mislim namreč, da slikar med slikanjem svojega dela nima pred očmi le končne celostne podobe, ampak se tudi sam s pogledom rad ustavlja ravno na takšnih detajlih.

Benjamin je ves čas oblikovanja osebno in angažirano sodeloval pri nastajanju knjige; precej proti koncu se je odločil, da knjigi spremeni format. Ta sprememba ni bila velika, le dober cm in ni vplivala na samo postavitev vsebine, zato smo si to lahko privoščili, pa vendar je šlo za ravno prav veliko spremembo, ki je knjigo postavila izven klasičnih okvirjev. Vesela sem bila, da je imel pri tem besedo; za hip sem pomislila, da ravno majhni premiki tukaj in zdaj delajo močne premike nekje v prihodnosti.

Na začetku sem omenila, da sva se našla v pogledu na obliko. Sama sem Benjamina našla še na drug način; skozi življenjsko pot srečujemo ljudi ne-naključno; v to sem prepričana. Ko sem ga prvič videla, me je prešinila misel: približno tak bi lahko danes bil moj oče. O takšnih bežnih, a globokih in močnih vtisih nimamo navade govoriti, še posebej ne v svetu dela in javne sfere. Pa vendar sem si ob tej priložnosti to dovolila izraziti – ob oblikovanju Benjaminove monografije sem čutila njegovo neke vrste očetovsko prisotnost. Ker na koncu smo vsi ljudje. Smo sinovi, hčere, mame, očetje. Tudi drug drugemu.

Danes bi si želela videti Benjaminov izraz na obrazu ob tem, ko prebira Nostalgijo, a žal si ta pogled lahko samo predstavljam. Čutim, da bi ga preplavljala ponos in veselje.

Mene pa skozi nostalgijo preplavlja žalost, a hkrati tudi ponos na delo, ki je stkalo večne vezi. Vem, da jih bo tkalo tudi naprej in dlje od današnjega dne.