‘Namen mojih pesmij’

20. 12. 2018
Simon Jenko je bil naš znani pesnik, rojen l. 1835. Umrl je še pred 35. rojstnim dnevom.

Ob prebiranju njegovih pesmi sem se ustavila ob tisti z naslovom Namen mojih pesmij, ki gre takole:

Ko moje pesmi tiskane

Po belem svetu bodo šle,

Nekteri mož jih bo izbral

In dragi svoji v dar podal.

Ko tvoj v Ljubljano pride mož,

Tud’ ti dobila jedne boš,

v rudeče usnje vezane

In z zlatom bodo rezane.

Oj, beri jih, preberi vse,

Saj tebi so napisane!

Pesem mi je prebudila posebne občutke, povezane z mojim delom. Na moje delo me je spomnil verz, ki omenja v rdeče usnje vezano knjigo, obogateno z zlatim tiskom. Ob vsakem oblikovalskem delu, ki se ga loti grafični oblikovalec, je že na začetku misel na konec – pa ne tako, da bi žaloval za tem, ker bo prijetno delo mimo, ampak tako, da se z mislijo že sprehodiš do končnega izdelka; ga vizualiziraš.

Pred kratkim sem izvedla zanimiv miselni preobrat. (Idejo zanj sem dobila ob poslušanju Brahma Kumaris Shivani.) Kaj je esenca vode? Da odžeja, ohladi, hidrira. Se ta njena čista esenca izgubi, če ravnamo z vodo grdo, brezbrižno, nehvaležno, v pomanjkanju časa? Ne. Se lahko bolje povežemo z njeno esenco, če smo med pitjem vode prisotni, če to esenco zaznamo z vsem svojim bitjem? Mislim, da je odgovor DA. Ko sem nazadnje pila vodo, ki sem jo iz pipe natočila v kozarec, sem se ustavila, pomislila, od kod je voda pritekla; da je v takšni obliki dolgo nastajala nekje pod Uršljo goro; da je tekla preko dreves in trav, da je pronicala skozi plasti zemlje in kamenja in se tako čistila zame. Da se je ob tem navzela esence vsega živega, česar se je med svojo potjo in preobrazbo dotaknila. Naenkrat sem se zavedela, da sem v svoje telo skupaj z njo prejela mnogo več; da se zdaj po mojem telesu pretaka tudi energija mogočne narave; energija mojega bližnjega okolja. Ta misel je v meni prebudila hvaležnost, pomirila moje hitenje, me usidrala.

Se lahko na tak način dotakne našega bitja tudi kaj drugega? Lahko ob nakupu oblačila občutiš energijo rok šivilje (verjetno z drugega konca sveta), ko se ta dotakne tvoje kože? Ji lahko pošlješ kratko misel in se ji zahvališ za njeno delo? Pa pripravljena solata, ki ti jo postrežejo v restavraciji? Se lahko na tihem zahvališ človeku, ki ti jo je pripravil? Kaj začutiš ob knjigi, ki jo prebiraš? Se lahko potopiš v avtorjeve misli? Si lahko zamisliš tiskarno (in ljudi v njej), ki je knjigo natisnila, zrezala, zvezala, zapakirala? Lahko pomisliš na nekoga, ki je knjigo oblikoval, da bi ti približal sporočilo na estetski in za oko čim lažji način?

Kadar se lotim oblikovanja, pa naj gre za majhno reč, kot je voščilnica ali internetna pasica, ali večjo, kot je plakat ali celo jumbo plakat, si vedno pred oči najprej prikličem človeka, ki bo to sporočilo prejel in (pre)bral. Vem, da se v prvi vrsti najverjetneje ne bo ukvarjal s tem, kako so razprte črke med seboj, ali kakšen odtenek barve je bil uporabljen za poudarjen element, a vendar bodo ravno ti detajli naredili izdelek berljiv tako, da se tega sploh ne bo zavedal. Le branje in sprejemanje informacije bo gladko in učinkovito. Namen mojega dela je in bo vedno: ‘Iz nevidne v vidno lepoto oblike.’ To je moja vez, da prinašam lepo na ta svet. Tudi tebi.

Naj ob koncu leta 2018 pošljem zahvalo tebi, ki me spremljaš in ki vidiš v mojem delu več, kot je vidno na prvi pogled. Hvala, da čutiš, da so moja dela ‘napisana tebi’.

Vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-E5F2SHNN/e02e9b6c-0a0a-43d5-ba88-b631ca2bf108/PDF