Momentum

10. 12. 2018

V decembrskem jutru sem vzela pot pod noge. Ob reki, kar tako. December v mestih in poštnih nabiralnikih, a še prav posebej v nakupovalnih središčih, je zelo glasen. Vidno glasen. Vizualno ‘glasen’. Večinoma nam to vzbuja čarobne občutke; najverjetneje zato, ker smo tako programirani.

Počitek

V naravi je v tem času povsem drugače. Življenje se umirja, brstenja še ni, oblike in barve so kot mrtve, pokrite z ivjem ali megleno ugasnjene. Zgodil se je kontrast toplejšemu vremenu in živahnejšim barvam. Čas je za počitek. Ta počitek je samo navidezen, vidim. Reka teče z nezmanjšano močjo in hitrostjo, enako glasno in ubrano šumi. Ledu na vrhu v tem času še ni, a tudi kadar je, se življenje dogaja pod njim. Suhost vej se kaže le mojemu očesu, a sokovi tečejo. Res je, da so se pomaknili niže, v korenine. Pa vendar v njihovem obstoju ždi moč življenja, ovita v čakanje. Prišel bo trenutek, ko bo prebujajoča toplina pomladi sprožila neustavljivi tok življenja, ki bo prepredlo zdaj navidez mrtva tkiva. Torej gre za ritem, ki se dogaja kljub navideznemu mrtvilu. Kot bi pogledal valovanje morja, a od spodaj navzgor … Počitek je tako samo druga stran ritma življenja. Če za počitek ni prostora in časa, tudi valovanje izgine. Zgodi se ravna črta, smrt.

Momentum

Danes me je nagovoril momentum navidez upočasnjenega gibanja narave. Ohranja se, ker ga žene življenje. Podobno gonilo slutim v oblikah, ki jih ustvarja narava. Narava nikoli ne odneha; venomer išče poti za življenje. Niti beton je ne morej ustaviti. Takoj, ko bo našla najmanjšo možno pot, bo rastlina pognala samo sebe po njej in zapolnila vse vrzeli s svojo življenjsko močjo.

S to močjo ne ustvarja le novega življenja, snuje tudi oblikovne modele. Kot bi nas, ljudi, bitja svobodne volje, na vsakem koraku vidno opominjala na to, kaj je možno. Da iz malega raste veliko. Da se počasi daleč pride. Da se dolga pot začne s prvim korakom. Da naj nikoli ne odnehamo. Da lahko premagamo ovire. Da je vsak majhen del pomemben gradnik celote.

Da lahko kadarkoli zapremo usta in odpremo ušesa in oči. Z očmi venomer prejemamo nova in nova znamenja, ki se sproti spreminjajo v vtise. Kadar dovolimo, da se nas tudi globoko dotaknejo, imajo moč, da nas gnetejo in predrugačijo.

Si dovoliš v prazničnih lučkah videti iskrice pomrznjenih vej kot simbole počitka in ne samo glasnega blišča? Lahko vidiš v njih iskrice, ki se prižigajo nekje na dnu duše? Lahko prevedeš svojo navidezno potrebo po nakupih v željo po poglobljenih srečanjih z ljudmi, s katerimi si rad? Znaš hitenje spremeniti v prijetno čakanje in pričakovanje?

Lahko bi rekli, da je momentum zaporedje momentov, zaporedje trenutkov. Dober momentum, ti. flow, sestavljajo dobri trenutki. Kaj je zate dober trenutek? Želim ti mnogo dobrih trenutkov; naj te vsaka lučka spomni nanje.

Fotografije: Lidija Smolar (narava), Unsplash (lučke)