Moja Kanada

12. 6. 2019

Letališča

26. 6. 2019

Začelo se je. Ura je 5 zjutraj na beneškem letališču. Najprej sledi ogled kompleksa, spoznavanje s tablami, oznakami, usmerjevalnim sistemom. Prijazna uslužbenka EasyJeta nama razloži sistem in naju napoti na konkurenčno družbo, Air Canada.

Za mano so naporni trenutki. V dneh pred to potjo je eskaliralo vse, kar ni bilo ‘predelano’ prej. Predvsem v moji notranjosti. Najhujša je bila migrena z bruhanjem, pred katero sem imela skoraj dve leti mir. Prav čutila sem vse misli in vse nesigurnosti, ki so naraščale v moji glavi, in jih nikakor nisem mogla ne umiriti ne preusmeriti. Skozme je švigalo vse o ckeck-in-ih, boarding-pass-ih, premalo kupljeni prtljagi, o celem postopku vstopa na letalo … Ni bilo mejla, ki sem ga pričakovala, Goopti se še ni oglasil, občutek, da nimam dovolj informacij, je bil res ubijalski. Samo, da že enkrat sedeva na avion, in bo vse to za mano, sem si želela!

Migrena je naredila svoje, zjutraj sem se zbudila z olajšanjem. Včasih misli in psihološki trud enostavno niso dovolj, svoje mora opraviti telo in prevzeti vajeti v svoje celice. (Podobno kot pri porodu. :-))

Po prestanem stresu se je vse spremenilo; naenkrat sem uspela govoriti z nekaj ljudmi, ki so me potolažili, da z letalskimi kartami vse štima in da bom vse lahko uredila na letališču. Napetost je popustila, zaupanje je začelo naraščati, kljub temu, da pričakovanih mejlov dan pred odhodom še vedno ni bilo. Potem pa nekako čisto po naključju ugotovim, da je ura 12. in je do leta le še 24 ur, kar je tudi čas, ko lahko opraviš s check-in-om kar po spletu. Tam pa je naenkrat šlo vse gladko; še prtljago sem lahko dokupila, prejela boarding-pass (kodo prejmeš kar na telefon, pa sem si za vsak slučaj še vse natisnila – zdaj res ni bil čas misliti na ekologijo! Tudi Goopti se je prijazno oglasil z imenom in številko najinega šoferja. Pred vrati je bil točno ob polnoči, kakor je obljubil. Skoraj kot bi prišla kočija po Pepelko. 🙂

Moji dragi so skoraj vsi bedeli z nama, le moja Urška je omagala. Ampak me je prosila, naj jo še zbudim. Seveda sem jo! Zdaj naju čaka dolgih 19 dni, preden se zopet snideva …

P. S. Od začetka pisanja je minilo že kar nekaj ur, midva pa še vedno na letališču. Letalo ima zamudo, posledično bova zamudila tudi drugi let, kar bo vplivalo na tretjega … A vse je ok. ☺️

————

Rojstni dnevi

13. junij 2019

Danes praznuje moj najstarejši, moj prvi otrok, ki stopa v zadnje leto najstništva. Ko sem ga zjutraj cmoknila za rojstni dan in mu poleg darila izročila še nekaj najlepšega denarja, kar sem ga kdaj videla (kanadski dolarji so res nekaj posebnega), sem ga povprašala, a smem v teh zapisih omeniti tudi njega, ki bo moj sopotnik na tej dolgi poti, je privolil.

Ja, na pot grem s sinom. V zadnjih letih sem izgubila tisti pristni otroški stik z njim − seveda je to normalno, saj se je v tem času spremenil v moškega. 🙂 Nisva pa izgubila zelo intimne duhovne povezave; vsaj jaz mislim tako. Večkrat si vzameva čas za poglobljene pogovore; včasih tudi čisto otroško iskrive, kot so bili nekoč. Čeprav resnici na ljubo, so bili pogovori z njim že od nekdaj izredno globoki in pronicljivi, za kar sem mu iz srca hvaležna.

On je v nekaterih rečeh precej drugačen kot sem bila jaz v njegovih letih; v sebi nosi veliko več jasnosti in tudi več poguma. To se kaže tudi v najinih pripravah za to pot; medtem ko sama že več mesecev vse skrbno načrtujem (po več kot desetletju odločanja, da grem), se on pripravlja veliko bolj svobodno − že pred časom me je prosil, naj ga ne obveščam o čisto vsaki podrobnosti. Da bo dovolj, če se vse pomeniva tik pred odhodom. Pa ne da bi bil tako zelo brezskrben; potovanj je vajen veliko bolj kot jaz; zdi se mi, da je svet zanj kot ena vasica iz Lego kock. Zame je mnogo mnogo več; zdi se mi kot celo vesolje.

Sama se že vsaj dva meseca zbujam z mislijo na pot; na vse, kar je treba še postoriti, na kar je treba misliti, za kaj vse se je treba še pozanimati; pa tudi na to, kaj vse se ima zgoditi ali kaj vse se lahko zgodi. Tu in tam se moram opomniti, da moram malo ohladiti glavo … Če je on obiskal že kopico evropskih držav, najdlje pa celo Japonsko, je nabor mojih destinacij uboren; prav tak je tudi nabor vseh mojih letalskih poletov. Dubrovnik … pa Düselldorf. No, ravno dovolj, da vem, kako letališče sploh izgleda. 🙂

… Torej deset let ali še več je minilo, ko sem od Erike, kanadsko-slovenske prijateljice, h kateri potujeva, dobila povabilo, naj vendarle pridem. Kasneje sem že rekla, da grem tja praznovat svoj 40. rojstni dan, da ga bom praznovala skupaj z Edom, ki bi z nekaj dni razlike takrat praznoval svojega 50. No, rekla sem že, a dovolj resno tega vsekakor nisem mislila; zmanifestirala sem si namreč okoliščine, ki mi res v nobenem primeru niso dovolile ali omogočile tega odhoda; kot nalašč primerno za mojo neodločnost sem malo pred mojim praznovanjem rodila svojo hči. 🙂 Res nisem mogla iti!

Potem pa se je nekaj zgodilo; tudi tokrat so imeli ‘prste zraven’ rojstni dnevi − tokrat Erikin abraham in polnoletnost Erikine in Edove hčerke Jasmine, ki sta ga praznovali v Slovenj Gradcu. In tam se je zgodilo nekaj; kot da bi se iz zraka po dimu med obredom dimljenja (o tem lahko prebereš tukaj) vame spustil Veliki duh kanadskih staroselcev … Bilo je sredi praznovanja, okoli dveh zjutraj, ko me je zadelo: jaz moram v Kanado!

V sebi sem dolgo let imela željo, ki je bila zakopana pod kupom prepričanj, ki niso bila moja … Danes sem srečna, da sem v teh letih toliko pregnetla sama sebe, olupila en kup slojev s svoje duše, ki niso bili moji, da je ta želja končno prišla do zraka in me naposled poklicala.

Več o mojih (ne)poteh pa v naslednjem zapisu …



Poti …

Danes je 12. junij 2019 in čez natanko 14 dni prvič v življenju odpotujem daleč, zelo daleč. Na tem mestu bom objavljala zapise o poti, ki bo trajala skoraj tri tedne, in ki se je zelo veselim.

Zakaj moja Kanada? Vem, da ni moja, a moje vse, kar doživljam v zvezi z mojo potjo tja. Moja pot tja, imam občutek, pa ne bo samo pot v drugo državo ali na drugo celino, ampak pot v moje globine … Tja pa vedno rada grem!