Moč in lepota oblik

12. 11. 2018

Tokrat sem zapis oblikovala nekoliko drugače. Naj te z zgodbo popeljem v svet, s katerim se vsakodnevno srečujemo vsi, ki pri delu uporabljamo likovni jezik.

Moč in lepota oblik

Povabim te, da za hip zapreš oči. Predstavljaj si, da vse okoli tebe izgine. Si samo ti in neskončen bel prostor, do koder seže oko. Stojiš na mestu. Kako se počutiš ob vsej belini? Čutiš strah izgubljenosti ali popolno svobodo?

Oblike

Nato premakneš nogo, se začneš sprehajati. Na tleh pred seboj zagledaš komaj vidno silhueto. Kvadratne oblike je. Popoln kvadrat. Počasi se začne dvigovati iz tal pred teboj. Raste v višino, dokler ne postane kocka. Skloniš se in potipaš zgornjo ploskev. Gladka je in ravna. Se ti zdi hladna? Topla? Nevtralna? Potem z roko nalahno zdrsiš do njenega roba; pod prsti začutiš ostrino. Prste premakneš do vogala, s konico prsta močneje pritisneš. Začutiš zbadajoč boleč občutek. Prst odmakneš.

Na kocko se lahko usedeš. Meča prisloniš ob pokončno stranico. Stopala postaviš kot baletka in se zavrtiš okoli kot na stolu. Dotikaš se druge stranice, ugotoviš, da si se premaknil za natančno 90 stopinj. Orientiraš se v prostoru.

Nato vstaneš in se odpraviš naprej v smeri, v katero si gledal, ko si še sedel. Ostro, a stabilno kocko pustiš za seboj, a v tebi ostane občutek, da se lahko kadarkoli vrneš in sedeš nanjo. Si na njej odpočiješ. Podpirala te bo.

Hodiš. Naenkrat pred seboj zagledaš piramido. S konico ti sega do pasu. Nanjo se ne moreš usesti. Četudi bi poskusil, bi bilo nevarno in boleče. Piramida se začne premikati. Kot bi v tleh pod njo bila skrita žival in bi želela piramido prevrniti. Piramida se prekucne. Od sunka se prekucne še naprej in se postavi na svojo konico. To traja le hip, preden zopet močno in ostro pade na tla. Vrh piramide vedno gleda navzgor, v nebo. Kot bi vse svoje sile usmerjala v kazanje stran od tal. Trdno se drži tal, a neumorno in včasih nevarno sega v nebo.

Piramido pustiš za seboj in odideš naprej. Obstojiš, nato sedeš na bela tla. Na tleh pred seboj zagledaš okroglo piko, ki se začne večati in dvigovati iz tal. Mehko se riše izboklina, njen obseg se povečuje. Nanjo položiš dlan. Površina je mehka, lepo se prilega mehkobi roke. Iz tal se oblikuje velika krogla. Ko pride vsa na površje, se le še v eni točki dotika tal. Samo s prstom jo nalahno odrineš in začne se kotaliti. Ujameš jo. Igriva je in prijazna. Ampak sesti nanjo ne moreš, ne da bi za to moral uporabljati moč svojih mišic, da bi se obdržal na mestu. Sicer te lahko hitro spodnese.

Barve

Ves prostor je še vedno bel in prazen. Začutiš potrebo, da bi belini vdihnil življenje. Iz žepa potegneš pest prahu. Siv je. Malo ga potreseš po tleh. Če ga vržeš na hitro, po na tla padla meglica. Če ga nasuješ počasi in od blizu, bodo nastali zgoščeni kupčki, ostrejši kontrasti. Igraš se, dodajaš sivi prah. Več kot ga je, bolj črno izgleda. Prah je izmuzljiv; pihneš in že ga ni.

Na tleh pre seboj ugledaš vedro. V njem čopič. Ko stopiš bliže, vidiš v njem gosto tekočino. Kakšne barve je? Morda rumene? S prijetnim občutkom te navda … Spomniš se na sonce, ki si ga že videl. Pa na žive cvetove narcis in rumenih tulipanov. Pa na sladkast okus tople polente. Vendar če v vedro zaide sivi prah, rumena ne bo več tako svetla. Umazala se bo in žalosten boš. Morda te bo spomnila na nevarnost, če bo prepredena s črnimi lisami … Če bodo v vedro kapljale kaplje bele barve, bo izgubila svojo moč, a postala bo nežna in sladka kot vanilijev puding.

Kaj pa če v vedru vidiš modro barvo? Je svetla, je temna? Nosi v sebi modrino neba ali globine morja? Močna je. Njej sivi prah ne more tako hitro do živega. Tudi bele barve mora biti veliko, da bo imela moč razredčiti živost modrine.

Je vedro polno rdeče barve? Joj, kaj če ni barva, kaj če je … kri! Brrr … V hipu izpustiš to misel. Raje pomisliš na srce, ki si ga že tolikokrat videl. Ampak tudi srce je polno krvi, je živo, nenehno jo prečrpava. Še posebej hitro takrat, kadar srce kaj lepega, a tudi težkega doživlja. Spomniš se na prebujeno strast, ljubezen na moč in na hitrost, ki jo zmore močno srce.

Kaj če v vedru vidiš rjavo barvo. Le kaj bi to bilo? Gotovo nekaj povezano z zemljo, z razkrajanjem, z jesenjo, s pripravo na zimski počitek. Morda spominja na sladek okus kostanja, morda čokolade? Na nekaj, kar te nasiti. Občutek je domač. Kot mehkoba toplega blata, kot dih plodne zemlje, ki je pripravljena, da bo v njej vzklilo seme.

Nekdo drug ne vidi rjave, ampak zeleno barvo. Svežo kot pomlad, svežo kot najnežnejši popki, ki v sebi skrivajo pisane cvetove. Spominja te na veter, ki nežno razgibava veje in trave. Prijetno je. Tudi v temnem gozdu vidiš zeleno; močno in dehtečo po smoli. Ja, ta pogled te umirja, razširja dih, nosi mir … Manj prijetna je misel na močvirske rastline; njih se ne dotikaš rad. Bojiš se jih, saj te želijo odvleči v svoje globine.

Kaj pa če je v vedru oranžna? Ne vidiš je zelo pogosto, a zbuja spomin na dobre sladke okuse. Korenje, buče, na drugem koncu sveta pa mango. Sladkost se zbudi ob spominu nanje. Se pocedijo tudi sline?

Nekomu bo vedro naklonilo vijolično barvo, ki so jo njegovi predniki videli izredno redko. Pomladne cvetlice za kratek čas stkejo skoraj čarobno vijolično preprogo. Nežna je, dragoceno izgleda. Zagledaš prelepo dekle, ki je ovita v lila cvetove. Naredijo jo še bolj ženstveno.

Kaj pa če vidiš v vedru barvo z zlatim, morda srebrnim leskom? Kot da ni s tega sveta … Veličastno se svetlika, nikomur je nočeš dati, saj je preveč dragocena, a tudi skrivnostna.

Vzameš čopič, ga pomočiš v svojo barvo in zarišeš.

In greš naprej.

Odideš s prizorišča. Vse videno izgine v daljavi. Utrudiš se. Preveč je prazno. Želiš si napolniti ta prazen prostor! Pred seboj zagledaš črto. Nekdo s črnim čopičem jo je zarisal. Ravno, ostro, natančno. Ko pogledaš bolje, vidiš, da je palica. Črna kovinska ravna palica. Trda je, neusmiljena. Hladna. Z njo lahko udariš, narediš luknjo v tla, jo zapičiš pokonci, se opreš nanjo ali z njo pokažeš v daljavo.

Malo naprej zagledaš daljšo vrv; drugačna je od palice – veliko manj nevarna; vsaj zdi se ti tako. Pa je res? Če se ti ovije in zategne okoli telesa, je boleče … A vrv je lahko izredno koristna; mehka je, a trdna. Uporabna na mnogo načinov. Lahko je kot nežna nit v mehki svili; mnog nitk te nežno pogreje in zaziblje v sen …

Primeš nit, ki leži na tleh, slediš ji. Pelje te naprej. Naenkrat nisi izgubljen v praznem prostoru; imaš se na kaj zanesti. Lažje greš, ker te vodi.

Pripeljala te je do vrat. Na vratih je napis: Lepota oblike. Vstopiš in si zopet tu, med nami.