Mala zgodba o veliki zgodbi

28. 1. 2018
Ali: vsi smo ustvarjalci.

Bilo je pred božičem 2017, ko se je bližal čas zaključkov in umiritve. V razmišljanju o prihajajočem letu sem odšla na daljši sprehod na bližnji vrh, pod nogami je za mano izginjala snežena sled. Tokrat ni bilo časa za velike načrte, ki bi se snovali na toplem, za mizo, na velikem plakatu ali v zvezku, kjer bi nastajala vizija za moje prihodnje leto. Znašla sem se. Ker sem imela s seboj telefon, a tudi slušalke z mikrofonom in polno glavo idej, me je v hipu prešinilo, da bi lahko kar med hojo posnela svoj samogovor; tolikokrat se mi na sprehodih odvrtijo čudovite misli in zamisli, ki kot snežna sled do doma ponavadi že izginejo. Tokrat sem se odločila, da jih shranim za kasneje.

Ko sem hodila, sem srečevala s soncem obsijane zadovoljne obraze; same ali v dvoje. Nič kaj čudna se jim nisem zdela, saj je izgledalo, kot da se pogovarjam po telefonu. Pravzaprav sem se res pogovarjala − sama s seboj. S svojim najbolj notranjim delom. Kar naenkrat je bil vrh hriba že za menoj, sploh nisem zares opazila, kdaj sem prehodila celo pot do doma.

Ko sem proti večeru poslušala posnetek, sem se počutila čarobno. In srečno, da sem uspela ujeti in zadržati vse te krasne besede! Takole je bilo: iskala sem vizualni simbol moje prihodnje rasti. Kaj bi to lahko bilo? Nekaj tednov pred tem se mi je razkrila vizija moje notranje pokrajine in takrat sem uspela izkopati eno trdo gmoto, ki mojim (notranjim) očem sploh ni bila vidna! Uvidela sem, da ne bo dovolj le puliti plevela in saditi novih, koristnejših rastlin, ampak bo bolje narediti nekaj več. Takrat se mi je pred očmi narisalo – drevo! Mogočno drevo. Kot mogočna lipa, ki je pred mnogimi leti ustvarjala prijetno senco nad staro leseno mizo in klopco pred hišo moje prababice in pradedka. Kot praspomin se mi je prikazala njena mogočnost; hkrati nežna, a stabilna; dajala je senco nam otrokom, ko smo cela poletja preživljali pod njo; nudila je zavetje in hrano ptičem in žuželkam, lovila vonjave dišečih poletnih kosil, nudila je zdravilni čaj pozimi, ko je zunaj na mrazu stala sama in kljubovala ledenemu vetru. Ampak najlepša je bila poleti, ko je dehtela in cvetela …

Tako sem gledala podobo tega mogočnega drevesa in sanjarila o tem, da predstavlja moje delo, moj posel. Ta mora enako kot lipa imeti močne korenine, zdravo deblo, lepe in razvejane veje. Pustiti se mora opraševati, sama mora dehteti, gostiti in privabljati življenje, sama mora stati tam, da lahko daje stabilno senco vsem, ki jo potrebujejo. In njena slava pride sama – tiha, a mogočna in vekomaj prisotna. Za svojo rast potrebuje dobro zemljo, nekaj nege in se zavedati svoje potrebnosti vsem, ki jim služi. In enkrat, nekoč, bo dala ogenj, gorivo in pepel tistim, ki pridejo za njo.

Tako sem imela pred očmi sliko tega mogočnega drevesa, isti hip pa tudi že podobo podobe – sprva je to bila majhna maketa, za katero sem že imela nagledan prostor v svojem domu, a ni bilo to to. Umetniška slika ni prišla v poštev; dvodimenzionalnost je bila premalo. Tudi bonsaj me ni prepričal, ker me preveč spominja na prisilno in zaustavljeno rast. Želela sem nekaj reliefnega, nekaj, kar bo dovolj veliko in bo lahko viselo na steni tam, kjer bom to videla vsak dan. Moje magično drevo. Moje magično drevo bo moj opomnik.

Minil je skoraj mesec dni; notranje dogajanje preko silvestrovega in prvih januarskih dni je bilo pestro; polno ‘naključij’, simbolov, notranjih napotkov. Potem je prišel dan, ko podobe drevesa nisem imela več v mislih, ker sem ga že prepustila vesolju. Odpravili smo se družinskemu prijatelju v hišo, kjer sem bila prvič. Krasno druženje, krasni ljudje, počasi se je bližal čas odhoda domov. Pred dolgo potjo se naprosim še za toaletne prostore in ko stopim vanje, na steni zagledam … Kaj drugega, kot natančno podobo MOJEGA magičnega drevesa!!! Seveda takoj vsa popolnoma vznemirjena povprašam, kje se to dobi. Ne da bi pomislila, da je to drevo morda na tisti steni že veliko let in bogve, ali se bi ga sploh še dalo dobiti. Ampak – ‘The how is not your job’, tako pravi znani rek! Izvem za ime trgovine, za njeno lokacijo (ne naslova, le to, ob kateri stavbi v določenem mestu se nahaja). Pokličem v trgovino (uro vožnje od mojega doma); gospa se spomni dreves, ki so jih prodajali. Ampak me postavi na realna tla – ravno teh ni več. So neka druga, pošlje fotografijo – in to ni bilo to. Ampak nekaj je bilo na tej gospe – imela je namero, da mi pomaga. Pokliče vse franšize. Drevesa nikjer. Uvoza ne bo. Vse prodajalke drugih franšiz ji povedo, da je to ‘mission impossible’. Ona ne odneha, jaz se doma samo umirjeno smehljam, gledam fotografijo, ki sem jo posnela pri prijatelju in čutim, kako drevo prihaja k meni.

Gospa pravi, da je govorila tudi s hišnikom trgovske verige, on se potrudi in gre pregledat skladišče in – najde škatlo! V njej bi lahko bilo drevo, ampak naj se ne veselim prehitro, me opozori gospa. Hišnik je nekaj dni bolan, moramo ga počakati. (Inkubacija?)

Čez tri dni zazvoni telefon: gospa Lidija, drevo imam za vas!!! Ker sem itak vedela, me to sploh ni presenetilo; samo smejoča zahvala se mi je izvila v telefon (in v vesolje).

Magično drevo
Moje magično drevo 

Ampak male zgodbe o veliki zgodbi še ni čisto konec. Odpravim se na pot, se peljem proti mestu (brez navigacije); zavijem v center, peljem približno. Pred vstopom v mesto me za hip prešine misel na trenutek, ki se je zgodil nekaj tednov pred tem, ko sem v svojem mestu gopodu, ki je ravno takrat pripeljal na parkirišče, odstopila parkirni listek, ki je še veljal. Se mi morda lahko to danes povrne? Parkiram. Odprem vrata. Izza hrbta pristopi plavolasa mlajša gospa in mi nasmejano ponudi parkirni listek, ki je veljal še 40 minut. Gospa v trgovini mi pove: vidva s temle drevesom sta si bila usojena. Ostalo je pa zgodovina!!! 🙂

Obožujem svoje magično drevo.