Glasba oblike

8. 2. 2019

Friedrich Nietzsche je nekoč dejal, da bi bil svet brez glasbe napaka. Ne bi se mogla bolj  strinjati.

To, da se nisem rodila v glasbeno družino, je gotovo vsaj malo vplivalo na to, da se danes z glasbo ukvarjam zgolj ljubiteljsko. Imam pa glasbe v sebi vsaj toliko, da me je ljubezen do nje povezala z njeno lepoto preko druge, na videz nepovezane stroke, in sicer likovnega jezika, ki je osnova tudi mojega poklica in dela.

Kje vidim povezavo oblikovanja in glasbe?

Grafično oblikovanje se ukvarja z vizualno pojavnostjo, glasba je oblikovanje zvoka in se ukvarja s slišno pojavnostjo. Zanju uporabljamo naša primarna čuta vid in sluh. Noben od njiju ni bolj pomemben kot drug; brez katerega od njiju bi zelo težko živeli, brez obeh pa skoraj ne bi mogli živeti (ali preživeti). (Helen Keller je sicer to zmogla; ona je  bila dokaz, da se da živeti in preživeti celo brez obeh glavnih čutov.)

Vidno in slušno izražanje sta dva izmed primarnih načinov sprejemanja in izražanja človekovega doživljanja sveta. Tako vizualno kot glasbeno izražanje se je skozi razvoj človeka razvilo v več vrst ali smeri; vizualne umetnosti predstavljajo npr. slikarstvo, vizualne komunikacije, elektronski mediji (ter arhitektura in kiparstvo kot tridimenzionalna oblika), glasbeno pa npr. petje, instrumentalna glasba, elektronski mediji, skladateljstvo … Če pogledamo zgodovino in razvoj človeške vrste, vidimo, da sta bila prva arhetipska načina izražanja slikarstvo (slikanje s prsti, kamnom, palico) in petje z uporabo glasu (ter bobnanje in igranje na preposte instrumente iz naravnih materialov). Oboje je služilo tako za komunikacijo kot za izražanje, interpretiranje sveta in občutkov.

Foto: Pexels

Moja svetova vidnega in slušnega sveta sta se od nekdaj precej prepletala (po zaslugi barvne sinestezije), saj sem (tudi) glasbo ‘videla’. Ko me je študijska pot peljala v svetove likovnega jezika in tehnik njegove upodobitve, sem v tistem času večkrat pristala v glasbenem studiu (pri snemalcu, tonskem mojstru in klaviaturistu Buldožerjev Borutu Činču). Imela sem priložnost biti prisotna pri obdelavi glasbenih posnetkov v post produkciji in tam bila priča zelo zanimivemu procesu − to, kar je Borut počel z glasbenimi posnetki, sem sama počela s fotografijami in grafiko. Takrat sem uvidela vzporednice pri obdelavi glasbe in obdelavi fotografij, že prej pa sem zaznala izredno podobnost zakonitosti glasbenega in likovnega jezika. 

Oba jezika primarno zahtevata telesno angažiranost. Slikamo z rokami/nogami/usti (obstajajo slikarji, ki slikajo tako), povečini gre za roke in sporočanje. Vizualna pojavnost ni nujno samo ekspresivna, ampak gre tudi za sporočanje; prav neposredno sporočanje. Poznamo več vrst vizualnega sporočanja; ena izmed njih je vizualna komunikacija, kjer je manj izraznosti in več sporočilnosti.

Foto: Pexels

Pri glasbi opazimo, da je prej ekspresivna kot pa sporočilna, še posebej, kadar gre za instrumentalne izvedbe. Izjema je morda plemensko bobnanje ali zvonjenje, ki je bilo namenjeno opozarjanju na nevarnosti ali oznanjanju mejnikov dneva. V tem primeru ima uporaba instrumenta dogovorjeno kodo, preko katere si ljudje prenašajo sporočila, ki jih znajo razbrati.

Pop pesem Video Killed The Radio Star iz začetka osemdesetih let je izpostavil pomemben pogled na to tematiko; da je namreč vizualno sporočanje (morda?) bolj neposredno, saj nagovarja naše arhetipske podobe in ima posledično zato večjo moč. Vsi poznamo rek: Slika pove več kot tisoč besed. Doživljanje pop glasbe je bilo pred izumom video spotov povsem drugačno kot je danes. S slikovno podporo glasbi je prišlo do močnejše fiksacije vtisa nekega glasbenega dela; poslušalec je bil ‘napaden’ na dva primarna čuta hkrati; ‘okupiran’ na dveh frontah; na vizualni in na slušni. Podoben fenomen opažamo tudi v oglaševanju, kjer se vizualno sporočilo vsaj za elektronske medije opremlja z glasbo in tako poveča njegovo učinkovitost sporočanja.

Naj gre za vizualno ali glasbeno sporočanje in izražanje, se obe vrsti še vedno najlepše izražata takrat, kadar sledita estetskim načelom, ki so skupna obema: dobremu ritmu, navdihujoči harmoniji, dobri kompoziciji in skladnim razmerjem. Za piko na i pa vedno poskrbi vrhunska izvedba. Ne gre pa zanemariti niti povezave obeh.